Najstnik vstopi v obdobje velikih sprememb telesa in doživljanja. Včasih se je veliko govorilo o vplivu hormonov, danes vse več govorimo o nevrobioloških spremembah, torej spremembah v možganih, možganskih povezavah, nevrotransmiterjih.
Največ poudarka v raziskovanju možganov mladostnikov je v amigdali in prefrontalnem korteksu. Amigdala je del limbičnega sistema in je odgovorna za čustven odziv, regulacijo strahu in agresije. Prefrontalni korteks je odgovoren za kontrolo vedenja, načrtovanje. Ker se amigdala pri mladostnikih hitro in intenzivno vzdraži, se mladostnik počuti, da je preplavljen s čustvi, hitro menja razpoloženje, se burno odzove, vznemiri in razburi. Prefrontalni korteks se razvije kasneje kot limbični sistem. Razvija se načeloma do 24.leta, pospešeno v času adolescence. Dobro razvit prefrontalni korteks odraslemu pomaga, da regulira čustven odziv, mladostniku pa tega še ne omogoča.
Prav ta razlika v zrelosti obeh delov možganov je odgovorna za to, da se mladostniki vedejo nepredvidljivo, nepremišljeno, rizično in impulzivno. Tvegano vedenje se kaže kot npr poskušanje drog, nezaščiteni spolni odnosi, hitra vožnja z avtom.
Da je stvar še bolj komplicirana (in v resnici je zelo kompleksna), moramo pri razumevanju mladostnika razumeti tudi delovanje dopamina, katerega aktivnost se v času adolescence poveča. Dopamin je nevrotransmiter, ki je pomemben pri občutku ugodja, zadovoljstva, odgovoren je za motivacijo in sodeluje v centru za nagrajevanje. Mladostniki zaradi spremenjene dopaminske aktivnosti potrebujejo večji dražljaj za isti učinek, zato jim je lahko pogosto dolgčas, hkrati pa se izpostavljajo situacijam, ki so rizične in tvegane. Center za nagrajevanje je vključen v odvisnosti, saj vsaka odvisnost deluje po principu nagrajevalnega sistema, dopamin je tukaj najpomembnejši nevrotransmiter. Zato so mladostniki bolj nagnjeni k temu, da poskusijo različne substance in da od njih postanejo odvisni.
Starši lahko pomagamo mladostnikom nadomestiti njihov razvijajoči se prefrontalni korteks. S tem, ko starš radovedno raziskuje mladostnikova stališča, mu pomaga ustvarjati nove možganske povezave. Z radovednim pogovorom lahko starš pomaga pripraviti mladostnika na morebiti nevarno situcaijo in preveriti, kako bi se nanjo odzval. Vse to bo najstniku pomagalo načrtovati in predvideti posledice dejanj. V situacijah, ko je najstnik preplavljen s čustvi, lahko pomirimo njihov limbični sistem tako, da za njih ustvarimo odprt prostor razumevanja in sprejemanja. Čeprav jih delimo dobronamerno, starševski nasveti in lastne izkušnje mladostnikov ne zanimajo preveč, če zanje niso prosili. Še več, naše deljenje izkušenj jim lahko vzbudi občutek, da nas njihovo lastno doživljanje sploh ne zanima.
Pomembno je torej, kako starši svojemu otroku posredujemo koristne informacije. Precej bolj učinkoviti bomo, če bo pogovor radoveden in sočuten s poudarkom na razumevanju pogleda mladostnika. Staršem ni potrebno imeti pripravljenih vseh odgovorov. Skupaj z mladostnikom lahko iščemo rešitve, razmišljajo o posledicah vedenja, o prednostih in slabostih nekaterih odločitev…skratka, z njimi raziskujemo in se skupaj učimo.
Leave a reply